Ljubljana, 1. septembra – Evropska unija kot skupnost in njene države članice so za blažitev in odpravo posledic svetovne finančne in gospodarske krize ter za izgradnjo temeljev nove vzdržne gospodarske rasti sprejele ukrepe na več frontah.

V skladu z načrtom za usklajeno ukrepanje za oživitev evropskega gospodarstva, o katerem so se članice EU dogovorile decembra lani, naj bi EU kot celota v letih 2009 in 2010 za kratkoročne protikrizne ukrepe v kombinaciji z dolgoročnimi strukturnimi prilagoditvami namenila 200 milijard evrov, kar je okoli 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) EU. Do poletja je skupni obseg ukrepov dosegel že 1,8 odstotka BDP unije, če pa se upoštevajo še t. i. avtomatski stabilizatorji socialne politike (npr. nadomestila za primer brezposelnosti, socialne pomoči) je skupna protikrizna javnofinančna poraba po ocenah Evropske komisije presegla 600 milijard evrov oz. pet odstotkov BDP EU. Strokovnjaki poudarjajo, da je ključno za dolgoročni uspeh vseh teh ukrepov predvsem to, kako bo članicam uspelo zmanjšati povečano javnofinančno porabo in oklestiti vse večje javnofinančne primanjkljaje in javne dolgove.

Ukrepi po posameznih državah so seveda skladni z različnimi nacionalnimi konteksti in javnofinančnimi sposobnostmi, obsegajo pa ukrepe za spodbujanje potrošnje in za spodbujanje gradbeništva tudi skozi infrastrukturne investicije, ukrepe za olajšanje dostopa podjetij do financiranja, ukrepe aktivne politike zaposlovanja in usposabljanja, subvencioniranje polnega delovnega časa za zmanjšanje kriznih odpuščanj v podjetjih, nekatere ciljane davčne olajšave in podpore, olajšanje administrativnih postopkov, subvencioniranje nakupov novih avtomobilov, spodbude za okoljska vlaganja in ukrepe za prehod na družbo znanja. EU se je poleg povečanega obsega financiranja iz bruseljske blagajne proti krizi borila tudi z rahljanjem mnogih sicer bolj strogih pravil glede državnih pomoči in izplačevanja sredstev iz strukturnih in iz Kohezijskega sklada EU.

Druga ključna fronta evropskih protikriznih ukrepov so ukrepi za reševanje finančnega sektorja. Kriza finančnega sektorja ni povsod prizadela enako, zato tudi vse države za pomoč bankam niso namenile enakega obsega sredstev. Skupno so države EU za reševanje in pomoč finančnemu sektorju namenile okoli 31 odstotkov BDP, od tega je bilo dejansko porabljenih že malo manj kot 13 odstotkov BDP. Gre za različna jamstva, dokapitalizacije, zavarovanje slabih naložb, v Nemčiji pa so sprejeli celo ukrep t.i. slabe banke, ki naj bi nase prevzela slabe naložbe bank. Omeniti je potrebno še delovanje Evropske centralne banke (ECB) in drugih centralnih bank v EU. ECB je tako bančnemu sektorju posodila stomilijardne vsote dodatne likvidnosti po zelo ugodnih pogojih in v zameno za precej tvegano zavarovanje, še dlje pa je šla Britanska centralna banka, ki se je odločila za odkup poslovnih in državnih obveznic in tako povečevala količino denarja v obtoku. Kasneje je soroden, a bolj konservativen ukrep sprejela tudi ECB.

Da bi preprečila ponovitev finančnih ekscesov in pretresov, ki so povzročili prvo svetovno recesijo po drugi svetovni vojni, so EU kot celota in posamezne države članice v skladu z globalno usklajenimi smernicami sprejele tudi ukrepe za okrepitev regulacije finančnega sektorja. Evropska komisija je tako že predlagala priporočila za plače in nagrade v finančnih ustanovah ter predloge ukrepov za bonitetne agencije, trge izvedenih finančnih instrumentov in hedge sklade. Poleg tega so voditelji držav članic EU že sprejeli smernice nove arhitekture finančnega nadzora na ravni EU. Sestavljala naj bi jo Evropski svet za sistemska tveganja, ki naj bi spremljal in ocenjeval tveganja za stabilnost finančnega sistema kot celote in izdajal opozorila ter priporočila, kako se izogniti težavam, ter Evropski sistem finančnih nadzornikov, ki pa naj bi nadzoroval posamezne banke in druge finančne institucije. Že v čisto začetni fazi pa je to vprašanje sprožilo naporne razprave med članicami, tako da je po uradnem zakonodajnem predlogu te nove ureditve jeseni pričakovati še precej dolg postopek sprejemanja zakonodaje.

Kot zadnje pa je potrebno omeniti prizadevanja EU in njenih članic na globalni ravni. Unija je tako eden glavnih nosilcev globalnega usklajevanja finančnih in gospodarskih ukrepov v okviru skupine 20 najrazvitejših in najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev (G20), ki je v tej krizi močno pridobila na pomenu.