Ljubljana, 1. septembra (STA) – Ponudbo za reševanje Mure je v ponedeljek umaknil tudi zadnji potencialni vlagatelj. Ocenil je namreč, da so finančna in pravna tveganja za vstop v družbo prevelika, je v ponedeljek zvečer po večurni seji upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe (Sod) povedal njegov predsednik Uroš Rotnik.

Ob tem je pojasnil, da je upravni odbor obravnaval in pregledal vse aktivnosti, ki sta jih v zadnjem času izvajali vodstvi Soda in Mure. Pri tem so ugotovili, da so vsi potencialni investitorji, ki so bili pripravljeni vlagati v Muro, odstopili. Po Rotnikovih besedah so bila vzroka za umik ponudb predvsem prevelika finančna in pravna tveganja.

Poleg tega je upravni odbor Soda na torkovi seji podrobno preučil tudi zadnji predlog za reševanje murskosoboškega tekstilnega velikana, ki ga je pripravil prokurist Mure Zdenko Podlesnik. Direktor Soda Tomaž Kuntarič je ob tem pojasnil, da zadnji Podlesnikov predlog predvideva ohranitev okoli 300 delovnih mest manj kot predhodni predlogi, poleg tega pa so nižja tudi ocenjena potrebna sredstva. Ta naj bi v prejšnjih predlogih znašala 11 milijonov evrov, po zadnjem predlogu pa naj bi bilo za rešitev Mure potrebnih 6,5 milijona evrov.

Ponedeljkovo sejo, ki je trajala skoraj pet ur, je že predčasno zapustil Podlesnik. Ob odhodu je bil dokaj redkobeseden, novinarjem je zaupal le, “da je sicer že utrujen, da pa glede reševanja Mure kljub vsemu ostaja optimističen”.

Sod je sicer že 3. avgusta pozval zainteresirano, strokovno in investicijsko javnost, naj v roku dveh tednov posreduje morebitne predloge reševanje Mure, ki jo je globalna finančno-gospodarska kriza, skupaj s slabim vodenjem v preteklosti, precej oslabila. Upravni odbor je takrat odločil, da bodo upoštevali le predloge, ki bodo “podkrepljeni z aktivnim poslovnim in finančnim sodelovanjem”. Izmed vseh evidentiranih predlogov pa je med osmimi prispelimi le eden predvideval tudi lastni finančni vložek. Okrog reševanja Mure se je “operiralo” s številnimi znanimi in neznanimi imeni, vendar do danes ni noben vlagatelj predstavil konkretnega predloga, ki bi zadovoljil lastnike.

Usoda Mure tako še naprej ostaja nejasna. Njene tegobe so se sicer začele že ob razpadu nekdanje Jugoslavije, ko je družba čez noč izgubila skoraj celoten prodajni trg. Kljub temu se je Muri, tudi s finančnimi injekcijami države, uspelo nekako pobrati, vendar je začel pomurski tekstilni gigant v zadnjih letih počasi izgubljati bitko za bitko s cenejšimi tekstilci iz vzhodnoevropskih držav in Daljnjega vzhoda. Mura večino prihodkov ustvari iz dodelavnih poslov, premalo pa je vlagala v lastno blagovno znamko, ki tudi prinaša večjo dodano vrednost. Že pred mnogimi leti se je govorilo, da ima družba preveč zaposlenih in se ni prestrukturirala, vendar nihče od lastnikov, niti država, ni želela ugrizniti v to kislo jabolko. Zato je Muro bolj kot živela životarila, njeni delavci pa so postali “slavni”, da so več let prejemali ene najnižjih plač v državi.

Kako naprej zaenkrat ni znano, vendar je zanesljivo, da Mura v takšni obliki, kot je obstajala doslej, v Muri so začeli šivati leta 1925, ne bo mogla več preživeti. Družba se bo morala spremeniti, uprava pa pred tem rešiti “običajne” stvari, npr. kako zagotoviti plače, saj so zagotovljena le še sredstva za izplačilo septembrskih plač.