Ljubljana, 7. decembra (STA) – Z drznostjo in pravo usmeritvijo lahko uspemo, je v pogovoru za Krizno ogledalo STA dejal predsednik Inženirske akademije Slovenije Matjaž Lukač. Meni, da se je treba bolj nasloniti na tisto, v čemer smo dobri, in to še malo bolje izkoristiti. Obenem dodaja, da je inženirjev premalo za spodbuditev rasti.

Ali ima Slovenija izpolnjene vse pogoje za tehnološki preboj oziroma prehod v inovativno družbo, družbo znanja?

Mislim, da smo se malo preveč navadili, da samo stokamo. Da samo govorimo, kako nič ne moremo. Jaz pa mislim, da se z drznostjo in s pravo usmeritvijo da uspeti. Tudi druge države imajo probleme. Niso vsi idealni. Tako da mislim, da se je treba bolj nasloniti na tisto, v čemer smo dobri, in to še malo bolje izkoristiti in izpeljati.

Kaj je tisto, v čemer smo dobri?

V bistvu smo delavni, imamo znanje. V resnici imamo zelo dobre inštitute, univerze. Imamo kar veliko dobrih podjetij, ki seveda tako kot ostala podjetja doživljajo krizo, ampak če se skupaj združimo – znanstvena in gospodarska sfera – lahko zelo hitro uspemo.

Za razvoj so ključnega pomena tudi inženirji. V katerih panogah jih najbolj primanjkuje?

Povsod primanjkuje inženirjev, ki so pripravljeni ustvarjati nekaj novega in delati v razvoju v podjetjih. Veliko je inženirjev v različnih poklicih – tudi v administraciji, v vladi, v Bruslju, na inštitutih, univerzah. Kar veliko fizikov je denimo zaposlenih v administraciji. Ponovno pa je treba spodbuditi ta interes in tudi veselje, navdušenje nad tem, da se dela nekaj novega.

Pa je akademija deficit inženirjev zaznala na kakšnem točno določenem področju?

Trenutno je težko reči, ker podjetja ne zaposlujejo veliko, lahko pa takoj vidimo, da bo za spodbuditev rasti inženirjev premalo. Absolutno premalo, še posebej če pogledamo razmerje po svetu – koliko inženirjev je v gospodarstvu in koliko v akademski sferi.

Kakšno je torej stanje v drugih evropskih državah, po kateri državi bi se lahko v Sloveniji zgledovali?

Predlagal bi, da se zgledujemo po Nemčiji.

Zakaj?

Mislim, da ima Nemčija pravo razmerje inženirjev v gospodarstvu in v akademski sferi.

Omenili ste, da bo za ponovno rast bruto domačega proizvoda v gospodarstvu potrebnih več inženirjev. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se njihovo število povečalo?

Vedno je vprašanje, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Ali imeti najprej veliko inženirjev in razvijati ali obratno. Pred kratkim sem nekoliko bolj analiziral dinamiko podjetij, ki zaidejo v težave. In ena od zadnjih faz, ko je podjetje v težavah, so revolucionarne spremembe, neki veliki premiki, strateški premiki, združitve, nakupi in tako naprej. Izkušnje kažejo, da taki pristopi niso uspešni. V resnici je potrebno lepo, sistematično, počasi graditi in delati. Se pravi graditi sposobnost podjetij, da razvijajo, istočasno pa povečevati število inženirjev. Ni potrebno delati nekih revolucij. Mislim, da je treba samo trdo delati. In v pravo smer.

Pa vendar. Kako mlade spodbuditi k odločitvam za inženirski poklic? Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je namignil, da bo za to potreben tudi dvig plač, saj mladi, ko se odločajo za študij, vidijo, kaj je vredno in nagrajeno in kaj ne.

Mislim, da plača ni osnovna motivacija inženirjev. Osnovna motivacija inženirjev je veselje s tistim, kar delajo, s tistim, kar ustvarjajo. Problem je, da je v zadnjih nekaj letih prišlo do spremembe razmišljanja pri mladih. Da je prava stvar v življenju na hitro obogateti. In to na lahek način, ne glede na etičnost. In mladi ne gredo več v te poklice. V resnici je treba ponovno vzpostaviti sistem vrednot, pa ne samo v Sloveniji. Pokazati, da je vrednota življenje, ki je ustvarjalno, ki nekaj prispeva. Da delaš nekaj koristnega. Da ni vse v bogastvu. Ta naša prehitra zaverovanost v kapitalizem ni upravičena. Tudi drugod imajo težave s to preveliko orientacijo k bogatenju, k denarju.

Kaj pa menite o omejevanju vpisa na družboslovne fakultete in povečevanju števila vpisnih mest na naravoslovnih fakultetah?

To ni popularen ukrep in jaz ga ne predlagam.

Ali je ena od rešitev v primeru, da bomo potrebovali inženirje, privabljanje kadra iz tujine? Ali je Slovenija sploh zanimiva za kaj takšnega?

Presenetljivo, Slovenija je zanimiva za tuje inženirje. Vsakič, ko zaposlim kakšnega v Fotoni, vprašam, kaj je narobe z njim, zakaj je prišel. In odgovarjajo, da je v Sloveniji prijetno življenje, lepo življenje, bolj človeško, bolj humano, in da je Slovenija lepa država. Tako da imamo prednosti. Tujih kadrov ne bomo dobili z visokimi plačami, temveč s kvaliteto življenja, z možnostjo ustvarjanja. Tudi v Fotoni imamo tuje strokovnjake, denimo magistra kemije.

Torej, če bi jih potrebovali, bi tuje inženirje dejansko lahko dobili?

Ne, tako enostavno pa ne bo. Slovenija je neznana pika na zemljevidu. Neko prepoznavnost bo Slovenija potrebovala. Morda blagovne znamke, nekaj več. Morda tudi evropsko prvenstvo v košarki, ne vem. Ampak rabimo neko večjo prepoznavnost, če bomo hoteli privabljati še tuje intelektualce. Ampak to bo v glavnem uspelo podjetjem, ki bodo imela blagovne znamke in bodo dovolj znana, da bodo ljudje hoteli delati pri njih.

Na posvetu pod naslovom Tehnološka avtocesta: konsenz za inovativno Slovenijo ste dejali, da je predlagana raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije (RISS) korak naprej v pravo smer.

V akademiji ocenjujemo te dokumente s stališča, ali prispevajo k spreminjanju sistema vrednot. In v tem pogledu menimo, da je to pravi dokument, ker postavlja uspešnost gospodarstva kot neki osnovni strateški cilj in temu podreja ostale aktivnosti, ne da bi pri tem zanemaril znanost. V gospodarski uspešnosti namreč išče pravo vlogo tudi za znanost. Drugo pa je, da v resnici spreminja tudi sistem vrednost v raziskovalnem delu – vsaj na ravni raziskovalnih organizacij skuša izpostaviti dva stebra. Znanstvenega, ki ga potrebujemo, in drugi steber, ki je bil v zadnjih 15 letih zanemarjen. V resnici je bila karierna pot nekega raziskovalca, ki je delal v malo bolj aplikativni sferi, neprijazna. Ni bilo možno uspeti. Celo moja izkušnja, ko sem bil kot zunanji sodelavec na Institutu Jožef Stefan vodja projekta, je negativna. Takoj ko sem preskočil s prijave znanstvenega projekta na aplikativno raven, sem zašel v resne težave. Tako da zdaj enostavno ni mogoče vzpostaviti kontinuirane kariere raziskovalca na inštitutih in na univerzah. In to je treba omogočiti. Trenutno so edina varna pot članki. In to je treba spremeniti. Mislim, da RISS to vsaj v nekem delu upošteva.

To so bili plusi. Ali v RISS tudi kaj pogrešate?

Nekoliko me skrbi, da so nekateri predlogi oz. razmišljanja, čeprav se zdaj mehčajo, tudi revolucionarna. Razumem interese in logiko zadaj in mogoče, ker je to dolgoročen program, celo imajo smisel. Me pa skrbi, da lahko ravno ti predlogi zrušijo celoten dokument. Ker se bodo vsi osredotočili na to, kako se bo to izvedlo. Teh detajlov pa še ni. Zato je akademija predlagala dvofazni pristop izvajanja strategije. Veliko stvari se da izpeljati v okviru obstoječega sistema in na primeru uspehov. Potem je veliko lažje izpeljati tudi večje spremembe.

V akademiji si želite, da bi bila del RISS tudi izenačitev Puhove nagrade z Zoisovo. Zakaj?

Zoisova nagrada ima več nivojev, Puhova nagrada pa ima samo spodnji nivo. Tako je že s tem pokazano, da nekako ni enakovredna. Tudi Zoisova je bila v osnovi mišljena za neke aplikativne uspehe, v realnosti pa se je izkazalo, da je to neka nagrada za znanstveno delo. Samo želimo, da se Puhova nagrada po nivojih izenači s Zoisovo, da družba prizna, da sta to dva stebra, ki sta enakovredna. To je v bistvu simbolna zadeva.

Lahko ocenite še nacionalni program za visoko šolstvo?

Sam sem član sveta za visoko šolstvo in lahko rečem, da je bil na splošno program kar dobro ocenjen. Največ razprav je okoli predlagane uvedbe binarnosti. Tudi v akademiji nismo čisto enotni glede tega, večinsko mnenje pa je bilo, da v principu uvedba binarnosti ima smisel. Razlog za to je spet v izpostavljanju vrednot. Če si na univerzi in te učijo profesorji, katerih osnovna življenjska ambicija so članki, te to že usmerja v drugačen poklic. Zato mislimo, da potrebujemo ti dve vrsti šol, da se to malo izenači in da se omogoči tudi delo tistim predavateljem, ki nimajo akademskih referenc, a lahko študentom kljub temu veliko prinesejo. Naš predlog pa je, da mogoče ni potrebna takojšnja radikalna sprememba, ki predvideva, da na teh fakultetah, kjer že imajo oba programa, en program izgubijo. Mislim, da finančno trenutno tega ni mogoče izvesti. Treba je bolj jasno definirati, kaj predstavljata oba programa, kaj je njuno poslanstvo. Pogledati, če to deluje. V tem smislu menim, da je visokošolski program zelo v redu in da ima konsenz v Sloveniji.

Nekateri v akademiji se zavzemajo za uvedbo elitne univerze, ministrstvo za visoko šolstvo pa je proti. To vprašanje, kot kaže, deli celo samo akademijo.

Akademija je v nekem smislu zanimiva institucija, ker v resnici združujemo inženirje iz gospodarstva in univerz. Prijetno sem presenečen, ker imamo večinoma zelo podobna mnenja. So pa ta včasih različna in tako je tudi pri elitni univerzi. S tem predlogom smo sicer želeli sprožiti razmislek o tem, da je v izobraževanju trenutno preveč neke vrste povprečnosti. Vsak mora končati šole, imeti vse šolske nazive. Poleg tega šole dobivajo glavarino, predstavljajo množično proizvodnjo študentov, kvaliteta se je pa izgubila. Mi pa smo hoteli opozoriti, da potrebujemo zahtevne šole z zelo dobrimi študenti, ki so pripravljeni trdo delati in narediti nekaj več. Gre za umik iz stanja, da smo vsi lahko vse. Ni čisto tako. Eni so bolj sposobni in tudi bolj ambiciozni.