Ljubljana, 17. januarja (STA) – Država se mora opreti na izvozni sektor in ga ustrezno servisirati, saj prinaša domov dobiček s tujih trgov, je v pogovoru za Krizno ogledalo STA povedal ustanovitelj in solastnik družbe Studio Moderna in po ocenah revije Manager najbogatejši Slovenec Sandi Češko.

Hkrati poudarja tudi potrebo po bolj transparentnem delovanju vseh sistemov, ki so pod državnim nadzorom, medtem ko v zvezi s poslovanjem Studia Moderna, znanega med drugim po televizijski prodaji ležišč dormeo, navaja ambiciozne načrte na globalni ravni.

Odkar ste bili razglašeni za najbogatejšega Slovenca, ste deležni kar občutno več pozornosti …

Res je. Pravzaprav sem presenečen, da lahko ena sama taka uvrstitev na lestvico najbogatejših pritegne toliko pozornosti medijev. Vsem našim dosedanjim rezultatom v 20 letih skupaj ni uspelo pritegniti niti 10 odstotkov pozornosti, kot sem je deležen po uvrstitvi na vrh lestvice. Osebno te pozornosti nikoli nisem iskal, se pa pred njo nisem skrival. Če pač mediji želijo slišati moja razmišljanja ter stališča in izkušnje, ki jih imamo, poskušam to deliti.

In kaj delite?

Predvsem optimizem. Mislim, da je ogromno razlogov za to. Vsi ti izzivi, s katerimi se danes srečujemo, za Slovenijo ne bi predstavljali nikakršnega problema, če bi se znali osredotočiti na priložnosti in ne samo tarnati ter valiti krivdo drug na drugega.

V Sloveniji je torej po vašem mnenju preveč pesimizma oziroma tarnanja?

V ospredju so negativne zgodbe, vezane na dva sektorja, ki sta bila tudi najbližje politiki. To sta gradbeništvo ter menedžerski odkupi, oba pa sta tesno prepletena s finančnim sektorjem, predvsem z bankami v državni lasti. Zaradi tega Slovenija ponovno plačuje visoko ceno. Prvič se je to zgodilo, ko smo drago plačevali stroške, ki jih je povzročila gradnja avtocest in so bili očitno prenapihnjeni, drugič pa zdaj, ko moramo sanirati posledice ravnanj v gradbeništvu, ponesrečeno privatiziranih podjetij in finančnem sektorju.

Popolnoma drugačna slika je v izvoznem gospodarstvu. Večina podjetij, ki so izvozno usmerjena in poslujejo na zahtevnih tujih trgih brez kakršne koli politične podpore, beležijo rast, investirajo, zaposlujejo. Če bi ta podjetja imela dostop do večje akumulacije, ki smo jo doslej namenjali izključno domači potrošnji in porabi, bi to predstavljalo takšen zagon, kot ga danes Nemčiji zagotavlja nemško izvozno gospodarstvo. To za sabo ponese tudi vse socialne, kulturne in druge sektorje.

Tudi Studio Moderna je uspela v tujini, zlasti v Vzhodni Evropi, kjer vas je prisotnih več slovenskih podjetij, a verjetno v manjšem obsegu, kot bi si želeli. Kaj botruje temu, da slovenska podjetja v tej regiji niso še močneje prisotna?

Morda so na domačem trgu bili predolgo dobri časi. Domači trg je mnogim podjetjem zagotavljal dovolj povpraševanja, zdaj pa se morajo prestrukturirati. Država bi morala bolj spodbujati – na različne načine, tudi s kakšnim rizičnim kapitalom – bolj smele podvige in vstope na te in tudi na druge trge. Še vedno pa ni prepozno. Prestrukturiranje se namreč še vedno dogaja povsod po svetu, prostora je še vedno dovolj odprtega, o čemer priča to, da vsi tisti, ki smo prisotni na primer v Vzhodni Evropi, beležimo rast.

Torej bi bilo bolje, da bi država v preteklosti izbrala denimo drugačen model za izgradnjo avtocest ter sredstva usmerila v sklade tveganega kapitala, ki jih omenjate?

Absolutno. Slovenija je imela možnost, da infrastrukturo financira s tujim kapitalom, vendar smo se odločili drugače. Če bi ta kapital tako kot denimo v Furlaniji – Julijski krajini ali na Koroškem namenili v boljše investicijske sklade, v katere bi morda pritegnili še tuji kapital, ki ga je tudi danes še veliko na razpolago, ter ga dali malim in srednje velikim podjetjem ter izvoznemu sektorju, bi se zgodili dve stvari. Prva je ta, da bi imeli še več izvoza kot danes in bi bili posledično še bolj prisotni na danes hitro rastočih trgih. Druga pa je ta, da bi lahko te investicije omogočile modernizacijo podjetij in zagotovile večjo dodano vrednost. Investicijske skupine v veliki meri lahko zagotavljajo hitro podporo podjetjem pri obetavnih projektih, hkrati pa imajo številne kontakte po vsem svetu.

Vendar pa se to ni zgodilo in danes se nam dogaja to, da domače banke s krediti niso sposobne slediti niti organski rasti slovenskega izvoznega gospodarstva. Celo nasprotno, večina podjetij mora zagotavljati rast s tem, da nominalno zmanjšuje obseg kreditov pri slovenskih bankah.

Tudi iz tega razloga ste, domnevam, že večkrat izrazili mnenje, da bi raje prodali Novo Ljubljansko banko (NLB) kot Mercator?

Če bi me kdo postavil pred dejstvo, da se moram odločiti, ali prodamo NLB ali Mercator, bi se raje odločil za prodajo banke, ker ta slovenskemu gospodarstvu ne zagotavlja več potrebne dodane vrednosti. V preteklosti je ta banka v Slovenijo pripeljala akumulacijo, danes pa te funkcije ne opravlja več. Pač pa se je preko državnih bank veliko denarja odlilo v transakcije, ki so danes predmet različnih preiskav, sanirati pa jih morajo davkoplačevalci – tok se je torej obrnil. To je velik problem in takih bank ne potrebujemo.

Sam sicer nisem a priori ne za tuje ne za domače lastništvo, kar je popolnoma odvisno od strategije v posameznem sektorju in seveda od tržnih razmer. Poznamo pozitivne in negativne primere tako enega kot drugega. Rečem pa lahko naslednje – če bi imeli transparentno korporativno upravljanje državnih podjetij, potem danes ne bi imeli takega položaja, kot ga imamo. Ali ni naše najbolj uspešno podjetje, Krka, v pretežni lasti državnih skladov? Ampak, ker država tam nastopa transparentno, politika in lobiji ostajajo pred vrati. Če pa so v upravljanje državnih podjetij vmešane politične, lobistične in podobne strukture, potem vidimo, kakšen je rezultat – v Sloveniji ni niti enega uspešnega tovrstnega politično-lobističnega projekta, vsi so danes samo breme davkoplačevalcev. To je posledica netransparentnega poslovnega odločanja v teh sistemih. Ne gre za nesposobnost menedžmenta, ampak za to, da je ta menedžment pod pritiskom in da mu na vratu držijo nož politične in lobistične strukture, ki poslujejo netransparentno ter v korist svojih zasebnih interesov.

Kako v tej zgodbi gledate na agencijo za upravljanje kapitalskih naložb države?

Načelno mislim, da je to korak v pravo smer. Država namreč ni neposredno upravljalec in mora oblikovati strokovne, kompetentne organe, v katere pa je potrebno pripeljati ljudi, ki bodo imeli integriteto in profesionalno usposobljenost, tako da bodo odločali na podlagi svojega profesionalnega znanja ter bodo imuni na vplive drugih. Seveda se v prvih korakih pojavljajo tudi problemi, a zaradi teh problemov ali odklonov ni potrebno ubiti sistema, ki načeloma gre v pravo smer. Funkcija predsednika vlade namreč ni, da odloča o tem, kaj bodo delala podjetja v državni lasti in kdo jih bo vodil. To je potrebno prenesti v ustrezne strokovne organe, ki bodo skrbeli za transparentnost.

Zagotovitev transparentnosti poslovanja državnih podjetij je torej ena od nujnih stvari, za katero bi morala poskrbeti nova vlada. Za kaj bi še morala poskrbeti s ciljem, da vzpostavi primerno okolje za rast slovenskega gospodarstva?

Zagotoviti mora optimizem. Ta pa bo zagotovljen, če bo sistem funkcioniral. Če bo vse, kar je pod državnim nadzorom, delovalo veliko bolj transparentno kot danes. Čudežev v smislu popolne transparentnosti seveda ne moremo pričakovati, ampak potreben je velik preskok naprej. Poleg tega se mora vlada opreti, nasloniti na izvozni sektor, torej sektor, ki prinaša domov izplen z zunanjih trgov. Poslušati mora ta sektor, mora biti v funkciji servisiranja tega sektorja, ne pa v funkciji saniranja zadev, v katere so se zapletli nesposobni lastniki podjetij. To ne velja samo za vlado, ampak vse državne organe.

Problem Slovenije je namreč ta, da smo doslej v kriznih časih bolj reševali lastnike podjetij kot pa sama podjetja. V tem je velika razlika. Tu se je zgodila ena največjih prevar ali pa zablod. Lastniki so trdili, da bankrot podjetja neizogibno pomeni njegov konec, kar sploh ne drži. V večini primerov na Zahodu bankrot podjetja pomeni samo nov začetek za podjetja, najbolj pogosto pa konec za zgodbo lastnikov. Če podjetje razbremenite napak in zablod njihovih lastnikov, potem podjetje, še posebej če gre lahko za dobičkonosno podjetje s pozitivnim denarnim tokom, kot je bilo v vrsti primerov v Sloveniji, dobi nov zagon. Če pa rešujete lastnike, s čimer so bile v večji meri obremenjene naše banke, potisnete podjetja v agonijo, to pa je napačna smer, ki ne vodi k srečnemu koncu.

Prav posledice lastniško obarvanih manevrov so botrovale tudi k prodaji več razmeroma dobro poslujočih slovenskih podjetij. Kako gledate na primer prodaje Fructala in Droge Kolinske?

To je drugačna zgodba. Lastnik se je odločil, da pač proda najboljšemu ponudniku. To je legitimno. Kot slovenskemu državljanu pa mi je emocionalno seveda žal, da Slovenija izgublja svoje najboljše blagovne znamke. Te lastne blagovne znamke so bile za relativno majhne denarje pokupljene iz tujine. Če pa je tujec dober gospodar in če lahko zagotavlja večjo rast ter to pomeni nov zagon podjetja, potem mislim, da bi takšne tuje vlagatelje morali pozdraviti, če že sami nismo znali dobro gospodariti.

V Studiu Moderna se vam s takimi zgodbami ni potrebno ukvarjati, ampak se lahko osredotočate na poslovanje. S kakšnimi poslovnimi rezultati je Studio Moderna sklenil leto 2011?

Z dobrimi, v skladu z načrti. To pomeni, da bomo dosegli nekaj več kot 20-odstotno rast prihodkov glede na predhodno leto. Stroški so sicer rasli hitreje, kot smo načrtovali, ampak še vedno v okviru tistega, kar je sprejemljivo, tako da smo tudi z dobičkom zadovoljni. Tudi v letu 2012 pričakujemo rast nad 20 odstotkov prihodkov, obenem se bomo bolj osredotočili tudi na obvladovanje stroškov oziroma dobiček.

Ali lahko razkrijete tudi kakšne bolj konkretne številke?

Teh podatkov ne razkrivamo, smo pa ob lanskem vstopu tujih investitorjev v družbo omenili, da smo v letu 2010 imeli 300 milijonov evrov prihodkov. Ti so se lani povečali za več kot 20 odstotkov, letos naj bi se ponovno preko 20 odstotkov.

S čim nameravate doseči tolikšno rast?

V Vzhodni Evropi smo v 20 letih vzpostavili močno lastno distribucijsko mrežo. Smo verjetno edina trgovska skupina, ki ima svojo distribucijo v vseh državah Vzhodne Evrope, in to nam zagotavlja rast. Na tem območju vidimo še velik potencial za rast – v naslednjih petih do 10 letih ne vidimo ovir za to, da ne bi rasli z dvomestno stopnjo. Hkrati smo seveda uspeli zgraditi tudi močne lastne blagovne znamke, kot je recimo Dormeo, s katerimi prodiramo tudi na povsem druge trge, in to ne samo s proizvodom, ampak s celovitim pristopom oziroma sistemom za prodajo tovrstnih izdelkov. Prav na ta račun smo na Japonskem uspeli dobiti partnerja v korporaciji Itochu, ki ima preko 100 milijard dolarjev letnega prometa. To nam je omogočilo prodor v tamkajšnjo največjo neživilsko trgovsko verigo Ito Yokado in tudi druge trgovske verige. Vanjo nam je uspelo prodreti ne zato, ker bi imeli najcenejše ležišče ali ker bi v njem imeli nekaj, česar nima nihče drug, ampak s svojim celovitim pristopom od razvoja do vseh različnih kanalov prodaje, kot so trgovine, televizijska prodaja, splet itn. Z njimi delimo tudi znanje, kako po različnih kanalih prodajati take proizvode.

V Italiji se je prav zaradi tega televizijska postaja v lasti Silvia Berlusconija, ki sicer ima v lasti tudi podjetje za televizijsko prodajo, odločila za trženje naših ležišč. Od nas sicer dobijo manjše marže, ampak dobiček na koncu je večji, kot če bi sami to počeli. Z njimi namreč delimo svoje znanje, kako to bolj učinkovito prodajati prek televizije. V Veliki Britaniji smo celo eden od partnerjev tamkajšnjega proizvajalca ležišč Simmons. Ta ima lastne blagovne znamke, a z nami sodeluje, ker imamo edinstvene načine prodaja ležišč.

Poleg tega zdaj vstopamo v novo zgodbo, od katere veliko pričakujemo. Lani smo namreč od belgijskega inovatorja odkupili ekskluzivne pravice za komercialno izkoriščanje popolnoma nove tehnologije ležišč. Gre za vzmet, ki je prvič narejena iz pene. Tako bomo lahko razvili ležišče, ki združuje najboljše lastnosti vzmetnic in penastih ležišč. Konec minulega leta smo s tovrstnimi novimi ležišči že nastopili na angleškem trgu, prodajamo jih že tudi v Sloveniji, do sredine leta jih bomo začeli tržiti tudi v Kanadi in ZDA.

Ali imate v načrtu tudi vstop na kakšno novo področje, torej izven področja ležišč, na katerem trenutno ustvarite največji delež svojih prihodkov?

Že deset let investiramo v zložljivo mestno kolo, ki pa ga bomo letos končno pripeljali na trg. Napovedovali smo ga že kar nekaj časa, a smo z njegovim trženjem počakali, dokler ga nismo izpilili v zares perfekten proizvod. To nam je uspelo s pomočjo domačega znanja. Inovator tega kolesa je Niko Mihelič, znan tudi ko športni komentator formule 1, industrijski dizajn je delal Gigodesign, pri razvoju tehničnih specifikacij pa inženirski biro Pirnar & Savšek, ki je pripravil tudi rešitev mehanizma za zlaganje kolesa. Ta je zastavljen tako, da se kolo zloži s trikratnim pritiskom na gumb. Ostala zložljiva kolesa, ki so danes na voljo na trgu, tega ne omogočajo, imajo pa tudi druge pomanjkljivosti, ki smo jih mi odpravili. Z našim zložljivim kolesom bomo na trg vstopili do poletja, najprej verjetno v ZDA, Veliki Britaniji in Nemčiji, kjer je tudi veliko interesa poslovnih partnerjev za ta kolesa.